|
Patrice Chéreau 1944-2013
V 69. letu starosti je po boju s pljučnim rakom umrl Patrice Chéreau, francoski gledališki, operni in filmski režiser, ki se je v zgodovino filma med drugim zapisal z zgodovinsko dramo Kraljica Margot in kontroverzno Intimnostjo.
Za Chéreaujevo ime je širša kulturna javnost prvič slišala leta 1976, ko je v Bayreuthu režiral postavitev kultne Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan. Mladi režiser je v epski zgodbi, posejani z nordijskimi božanstvi, zmaji in škrati, videl marksistično alegorijo kapitalizma in izkoriščanja delavskega razreda; namesto mitološke pokrajine je v scenografijo vpletel industrijske elemente. Njegovo zasnovo so sicer navdahnile ideje, ki jih je že leta 1898 v eseju The Perfect Wagnerite načel George Bernard Shaw, a občinstvo v Bayreuthu še nikoli prej ni videlo česa podobnega - seveda se je razdelilo na ene, ki so bili ogorčeni, in druge, ki so v Chéreauju videli genija svojega časa. Kakor koli že, odmevnost produkcije je na široko odprla vrata novi modi v opernih produkcijah, kjer so klasična dela in odnosi med liki postajali metafora za režiserjeve nazore in ideje. Takšen pristop se je postopoma uveljavil, in ko so Chéreaujev "Prstan" leta 1980 v Bayreuthu še zadnjič izvedli, ga je avditorij nagradil s 45-minutnimi stoječimi ovacijami.
Izumitelj opernega "eurotrasha"
"Nekoč mi je v šali priznal, da je odgovoren za razmah gibanja, ki mu zanično pravijo "eurotrash"," je v nekem intervjuju o režiserju povedal Peter Gelb, direktor Metropolitanske opere, ki je Chéreauja opisal tudi kot "enega najvplivnejših evropskih gledaliških in opernih režiserjev v zadnjih 50 letih".
Edina komercialna uspešnica
O svojem delu pri filmu, v gledališču in operi je Chéreau leta 2011 v intervjuju za The Guardian razložil, da ne vidi med umetniškimi panogami nobene razlike: "Zame je vse troje popolnoma enako - delo z igralci." In resnično se zdi, da je vse troje (razen opernega petja) združil v svojem najširše znanem, najbolj komercialnem in zato najbolj donosnem filmu, Kraljica Margot (La reine Margot, 1995), filmski adaptaciji romana Alexandra Dumasa, v kateri je naslovno vlogo zaupal Isabelle Adjani.
Poleg dveh nagrad v Cannesu (nagrade režije in igralske nagrade za Virno Lisi) je Kraljica Margot zakoličila kar 12 nominacij za "francoske oskarje", nagrade cezar (tudi tiste za najboljši film, režijo, scenarij in igralce). Ekipa je s podelitve domov sicer odnesla pet kipcev, a Chéreau je takrat ostal praznih rok.
Prenovljeno in "obogateno" različico Kraljice Margot so v Cannesu predvajali letos, v začetku naslednjega leta pa bo izšla tudi na DVD-ju. (V to različico so nazaj vključili tudi 20 minut, ki jih je bilo treba na zahtevo studia Miramax črtati za ameriško tržišče.)
Naturalistična spolnost v Intimnosti
Chéreau je leta 2001 nekatere pošteno razburil z eksplicitnimi, naturalističnimi prizori spolnosti v drami Intimnost, ekranizaciji istoimenskega romana Hanifa Kureishija. Film, v katerem sta se v razmerje zapletla Mark Rylance in Kerry Fox, je pozneje dobil zlatega medveda na berlinskem filmskem festivalu, Foxovi prinesel srebrnega medveda za najboljšo igralko, Chéreauju nominacijo za cezarja za najboljšo režijo, na podelitvi evropskih filmskih nagrad pa kipca za najboljšo kamero (Eric Gautier) in najboljši fim
Za poslednja filma Patrica Chéreauja sta se izkazala zgodovinska drama Gabrielle (2005), v kateri sta nastopila Isabelle Huppert in režiserjev življenjski partner Pascal Greggory, ter Persécution (2009), drama o disfunkcionalnem ljubezenskem trikotniku, v katerega se zapletejo Roman Duris, Jean-Hugues Anglade in Charlotte Gainsbourg.
Obstajali so načrti za filmsko biografijo Napoleona, v kateri bi despota igral Al Pacino, toda filma The Monster of Longwood ni nikoli posnel. Omembe vredno je tudi, da je bil Chéreau leta 2003 predsednik žirije v Cannesu; tistega leta je na festivalu zmagal Slon Gusa Van Santa. ...
|
