Ursula von der Leyen je odkrila nov vir financiranja: denar evropskih državljanov. Na bančnih računih naj bi bilo še približno deset bilijonov evrov, je 27. avgusta 2026 dejal predsednik Evropske komisije. Te prihranke bi lahko šteli za "neaktivne", poleg tega pa je znaten del evropskega kapitala naložen zunaj celine. Evropa mora zato močneje "vložiti ta denar v funkcijo svojih podjetij".
Za prijazno zvenečim imenom »Unija varčevanja in naložb« se skriva pomemben politični zasuk. Z novimi pravili za banke, zavarovalnice in listinjenje ter močneje povezane kapitalske trge naj bi mobilizirali do 470 milijard evrov dodatnih naložb. O prostovoljnosti se še vedno govori. Toda zakaj se Bruselj prav zdaj tako močno zanima za milijarde državljanov?
Ob tem ni osupljiv le cilj, ampak tudi tempo. Von der Leyen želi sprejeti odločilne korake že do konca leta 2026. Zavzema se za dogovor, če je to mogoče, vseh 27 držav članic – in hkrati jasno pove, da bodo v nasprotnem primeru vodile tiste države, "ki so na to pripravljene". Medtem pa EU sama govori o "nuji", ko gre za Unijo varčevanja in naložb.
Zakaj se tako mudi? Prepričljivo razlago ponujajo ogromne potrebe Evrope po kapitalu: ponovno oborožitev, podpora Ukrajini, industrijska politika ter zelena in digitalna preobrazba porabljajo ogromne vsote, medtem ko so javni proračuni številnih držav članic že močno zadolženi. Obenem Komisija izrecno navaja, da je treba zasebni kapital mobilizirati tudi za obrambno industrijo.
Prav zato dobi časovni pritisk, ki ga ustvarja von der Leyen, politično razsežnost: če naj bi deset bilijonov evrov evropskih vlagateljev le na dolgi rok prejelo boljše priložnosti za donos – zakaj je treba kar naenkrat politično usmeritev določiti že leta 2026, in če je treba tudi brez vseh držav članic EU?
Odgovor je vsaj delno očiten: Evropa potrebuje ogromne količine denarja. Številne države članice so močno zadolžene, rast slabi, hkrati pa prestrukturiranje gospodarstva zahteva na stotine milijard. Predvsem pa se Evropa oborožuje v obsegu, kakršnega nismo videli že desetletja. Prek »ReArm Europe« oziroma »Readiness 2030« naj bi za obrambo mobilizirali do 800 milijard evrov. Dodatne milijarde gredo v Ukrajino.
In tukaj stvari postanejo eksplozivne: Evropska komisija sama trdi, da je treba pospešiti Unijo varčevanja in naložb, da bi mobilizirali zasebni kapital za obrambno industrijo. Povezava med varčevanjem državljanov in oboroževanjem Evrope torej ni špekulacija, ampak del uradne strategije.
Medtem ko politiki govorijo o "varnosti" in "strateški avtonomiji", hkrati nastaja ogromen trg za obrambna podjetja, banke in upravljavce premoženja. Nekateri dobijo milijarde vredne službe in nove možnosti financiranja, drugi bi morali vložiti svoj domnevno »speči« denar – in nositi tveganje.
Kajti kdor svoje varovane bančne prihranke reinvestira v delnice, sklade ali druge produkte kapitalskega trga, ni nobenega zagotovila, da bo vloženi kapital dobil nazaj v celoti.
Še bolj zanimiva je pritožba von der Leyenove, da se evropski prihranki vlagajo zunaj Evrope. Morda bi se morali v Bruslju najprej vprašati, zakaj investitorji svoj kapital raje vlagajo v ZDA ali Azijo. Kapital teče tja, kjer ljudje pričakujejo rast, inovacije in donos. Če Kitajska in drugi azijski trgi postajajo hitrejši, cenejši in bolj inovativni na pomembnih področjih, medtem ko Evropa hkrati obremenjuje podjetja z visokimi cenami energije, birokracijo in regulacijo, tega problema ni mogoče rešiti s političnim prizadevanjem za preusmeritev denarja državljanov v Evropo.
Ravno v tem je pravi škandal te razprave:
Namesto da bi Evropa postala tako privlačna, da bi se kapital vračal sam od sebe, se govori o tem, kako bi lahko »mobilizirali« obstoječe prihranke. Danes se to izvaja s prostovoljnimi naložbenimi produkti in spodbujnimi ukrepi. Toda davčna politika, pokojninski sistemi, regulatorne preference in državno subvencionirani finančni produkti dajejo dovolj možnosti, da kasneje kapitalske tokove v veliko večji meri usmerimo v politično želeno smer.
Nezaupanje nikakor ni iracionalno. Komisija von der Leyen je tista, ki prosi za zaupanje, potem ko komunikacija z direktorjem Pfizerja Albertom Bourlo v zvezi s transakcijami s cepivi milijarderjev ni mogla biti transparentno objavljena, zaradi česar je komisija leta 2025 izgubila primer pred Splošnim sodiščem Evropske unije. Obenem Bruselj sodi med največje lobistične sisteme v Evropi, medtem ko EU vse bolj širi svojo sposobnost spremljanja računov, denarnih tokov in sredstev.
To ne dokazuje, da obstajajo načrti za razlastitev vlagateljev. A ko vse skupaj upoštevamo, se ustvari slika, ki bi morala državljanom dati misliti: Evropa potrebuje ogromne vsote za oborožitev, Ukrajino in programe politične preobrazbe; javnih sredstev ni dovolj - in nenadoma Bruselj odkrije deset bilijonov evrov na računih svojih državljanov.
Morda pa ti prihranki sploh niso »neaktivni«. Morda preprosto pripada ljudem, ki želijo sami odločati, kje in za kaj bo njihov denar aktivno porabljen.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Slike:
(0%)
