Leta 1243 je francoska vojska pod vodstvom Huga Arciškega začela obleganje gradu Montségur, prej neosvojljive trdnjave, ki se je nahajala na skali na nadmorski višini 1100 metrov. To je bila apoteoza tega, kar je danes znano kot albižanska ali katarska križarska vojna, ki je dokončala uničenje katarov.
Paradoksalno je, da je o katarih danes zelo malo znanega. Bili so pripadniki religije, ki je v svoji temeljni doktrini imela dualistični krščanski pristop z elementi tega, kar danes imenujemo gnosticizem. O nekdanjem obsegu razširjenosti te religije pričajo podatki, da so njene pripadnike našli po vsej Evropi, od Italije, Nemčije, Francije in Španije, in če k temu dodamo še dejstvo, da so jih ponekod imenovali tudi z drugimi imeni, kot so bougres (Bolgarji) ali v »naših« krajih bogomili, vse skupaj dobi povsem novo dimenzijo.
Po verovanju katarjev je dobri Bog, imenovan Rex Deus, ustvaril nebesa in človeško dušo, medtem ko je zlobni Bog, imenovan Rex Mundi, to dušo zaprl v trpljenje v človeškem telesu na Zemlji, ki je veljalo za zlobni kraj. Skrivnost odrešenja, kot so jo videli katari, je bila v pobegu človeške duše iz zapora fizičnega sveta v duhovno kraljestvo. Katarska religija je bila razdeljena med večino Credentes (vernikov ali privržencev) in manjšino popolnih Perfecti. Ti Perfecti so se zaobljubili celibatu in prehranskim strogim pravilom ter opravili obred, znan kot consolamentum, vrsto katarske krste. Samo Perfecti so veljali za člane katarske cerkve.
Za razliko od srednjeveške katoliške cerkve je bila katarska cerkev pobožno gibanje, ki je zavračalo pasti bogastva, poželenja in moči ter ni imelo v lasti cerkvenih stavb ali premoženja, niti ni zahto desetine od svojih članov in je izobražo otroke ne glede na spol.
Seveda je katoliška cerkev v katarstvu videla veliko grožnjo in ga sistematično uniča, kar je doseglo vrhunec v križarskem pohodu, ki ga je leta 1209 sponzoriral papež Inocenc III., da bi dokončno uničil to »heretično« vero. Vojna je trajala desetletja in jo je vodil francoski plemič Simon de Montfort, zelo ortodoksen veren mož.
Sistematično zatiranje katarov s strani Vatikana je privedlo do tega, da je osamljena trdn v francoskih hribih, znana kot Montségur, postala njihovo središče, njihovo zadnje zatočišče in na koncu njihov grob.
Ko je 10.000 kraljevih vojakov začelo obleganje trdnjave Montségur, je v njej bilo približno 200 perfectov in 100 vojakov pod vodstvom Petra-Rogerja iz Mirepoixa.
Epsko obleganje Montségurja je trajalo 9 mesecev, vse do marca 1244, ko je padel. Hugo Arciški je v nenavadnem dejanju usmiljenja dal vedeti, da bodo vsi, ki se bodo odpovedali svoji veri, prizaneseni in da bodo vsi njihovi pretekli "grehi" odpuščeni, pod edinim pogojem, da se dajo na voljo za zaslišanje francoski inkviziciji. Nobeden od perfectosov se ni odzval ...
V nedeljo, 13. marca, je 21 vojakov v obleganem gradu zaprosilo za tolažbo in se s tem drzno podalo v gotovo smrt. 16. marca so 21 vojakov in ostalih 200 perfectosov živih sežgali. Grad je bil nato popolnoma uničen, sedanja trdn pa je bila zgrajena v 17. stoletju.
Vendar to ni bil konec katarske zgodbe
Iz dokumentov inkvizitorjev iz Carcassonnea se domneva, da so bili štirje perfekti, pokriti z volnenimi odejami, spuščeni z vrvmi z vrha na dno soteske Lasset, da bi Pons-Arnaudu de Castellum Verdunum v jamah Sabarthes dostavili »zaklad«. Ker je Peter-Roger iz Mirepoixa dobil dovoljenje, da s seboj vzame vse zlato in srebro, je gotovo, da »zaklad«, o katerem govori inkvizitor in ki so ga štirje neustrašni katari prinesli ven, ni zlato in srebro.
Identiteto tega zaklada morda razkriva epska pesnitev Parzival Wolframa von Esschenbacha, za katero mnogi trdijo, da razkriva grad Montségur kot grad svetega grala, ki so ga štirje perfekti vzeli s seboj, da bi ga zaščitili pred kraljevimi četami in katoliško cerkvijo.
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Galerija:
(0%)
