Razmere v Franciji so še bolj ekstremne. Po vsej državi je bilo zažganih 984 avtomobilov, kar je častitljiva tradicija uničevanja v predmestjih. Ministrstvo za notranje zadeve je poročalo o 420 aretacijah in 310 pridržanih ljudeh. Rešne službe so bile pod nenehnim ognjem, saj so gorele cele ulice.

Razmere v Belgiji so bile podobne. V Bruslju so izgredniki napadli policijo in gasilce z ognjemetom; oblasti so aretirale do 104 ljudi, mnoge mlajše od 20 let. Zažgani so bili avtomobili, poškodovana so bila rešna vozila – zrcalna slika dogodkov v prejšnjih letih.

V vseh primerih na sliki aretiranih in napadalcev prevladujejo mladi moški, kar je vzorec, ki je znan že leta. Kar politiki in njihovi glavni mediji raje prikrivajo, je »migrantsko ozadje« teh moških. V evropskih mestih terorizirajo predvsem mladi muslimani, mnogi od njih prosilci za azil.

V odgovor levičarski Zeleni zdaj pozivajo k večjim prepovedim ognjemetov. Vendar je Berlin že razširil svoja območja izključitve, a je bilo še vedno na stotine aretacij in napadov. Tako kot območja brez nožev ne ustavijo napadov z noži, tudi prepovedi ognjemetov ne spremenijo naraščajočega nasilja. Problem ni v ognjemetih, temveč v ljudeh, ki smo jih množično spustili v Evropo. S seboj prinašajo običaje svojih matičnih držav, kjer so državljanska vojna, plemenski spori in ulično nasilje nekaj običajnega. Konflikti se tam rešujejo z nasiljem, ne z dialogom, ne z vladavino prava. Te razmere smo uvozili in zdaj žanjemo nasilje na naših ulicah.

Naše vlade so odprle meje, ne da bi se vprašale, ali pritok prišlekov deli našo vizijo sobivanja. Naše vlade so tolerirale vzporedne družbe, kjer se nasilje odkrito praznuje. Posledično razmere, podobne državljanski vojni, niso več oddaljena nočna mora, temveč letni ritual v naših mestih. Če končno ne bomo ugotovili temeljnih vzrokov in potegnili potrebnih zaključkov – ponovna migracija, zaprte meje, ničelna toleranca – potem so požiganje ulic in življenje v strahu prihodnost naših zahodnoevropskih družb.