Mož, ki je Petru ukazal, naj pospravi meč nazaj v nožnico, ki je pridigal ljubezen do sovražnikov, ki je umrl na križu brez ene same krogle (ki takrat sploh še ni obstajala), a z odpuščanjem na ustnicah. " Blagor tistim, ki delajo za mir ," je rekel. " Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem poginili. "

Kdo je Pete Hegseth?

Mož, ki križarske vojne – poboje muslimanov, storjene v imenu Kristusa – imenuje »obrambne vojne« in jih javno zagovarja. Mož, ki v Pentagonu, središču ameriške vojaške moči, moli, da bi krogle ubile »tiste, ki si ne zaslužijo usmiljenja«.

Vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak teolog, vsak duhovnik, vsak iskren vernik, je: čigavo ime Hegseth pravzaprav prikliče? Ker to ni Jezus iz Nazareta. To je idol, ponaredek, bog maščevanja, ki so si ga izmislili tisti, ki so želeli posvetiti vojno.

Ko država postane cerkev in cerkev postane orožje

Hegseth ni le navaden vernik, ki moli v svoji sobi. Je obrambni minister Združenih držav Amerike, človek, ki poveljuje najmočnejši vojaški sili v človeški zgodovini. In to znanje uporablja, da – v nasprotju z ustavnim jamstvom o ločitvi cerkve od države – vojaško institucijo spremeni v prostor za promocijo svoje lastne, radikalne oblike evangeličanskega krščanstva.

Njegove poteze so sistematične:

1. zmanjša število uradno priznanih religij z več kot 200 na 31,
2. odpravlja činske oznake za kaplane, da bi, po lastnih besedah, "spet naredil kaplansko službo odlično",
3. na bogoslužja pripelje izključno evangeličane, medtem ko pripadniki drugih veroizpovedi ali tisti brez vere ostanejo izključeni,
4. moliti »v imenu Jezusa Kristusa« na uradnih vojaških dogodkih, ki se prenašajo v živo.

To ni verska svoboda. To je vsiljevanje religije. In ne kar katere koli religije, ampak krščanskega fundamentalizma, ki deli svet na »pravične« in »tiste, ki si ne zaslužijo usmiljenja«. Enako počnejo islamski fundamentalisti, ki nimajo nič skupnega s poštenimi muslimani.

Tožba, ki jo je vložila organizacija Americans United za ločitev cerkve in države, ni, kot trdi Hegseth, napad na vero. Gre za nujno pravno sredstvo proti institucionalni zlorabi oblasti.

Pritisk, ne prostovoljnost

Hegseth trdi, da so bogoslužja prostovoljna. Toda vsak, ki je kdaj delal v hierarhični organizaciji, ve, kaj pomeni »prostovoljno«, ko ga ponudi nadrejeni. Rachel Laser, predsednica združenja, odkrito opozarja: »Na zaposlene se izvaja pritisk, da se jih udeležijo, da bi ugodili svojim šefom.«

To ni duhovna skrb. To je prisila. In prisila v religiji – spomnimo se – ima ime: bogoskrunstvo.

Pokol kot logična posledica

Ko verski voditelj – in Hegseth se obnaša, kot da je prav to, čeprav je formalno minister za obrambo – blagoslavlja krogle, ko moli, da bi zadele »sovražnike pravičnosti«, ko citira psalme o uničevanju sovražnikov, ne krši le temeljnih načel krščanstva. Odpira vrata logiki, ki vodi le do enega izida: pokola.

Zgodovina je polna primerov, ko je kombinacija verske vneme in državnega nasilja vodila do množičnih grozodejstev. Križarske vojne, ki jih Hegseth tako hvali, so povzročile poboje civilistov. »Bog z nami« na pasovih nemških vojakov ni preprečil holokavsta. »Božja volja« ni rešila žrtev etničnega čiščenja v nekdanji Jugoslaviji.

Ko se za opravičevanje vojne kliče Bog, ko se molitev uporablja kot uvod v ubijanje, potem ni več meja. Takrat vsak, ki ni »naš«, postane »sovražnik pravičnosti«. Potem milost postane šibkost, sočutje pa izdaja.

To ni krščanstvo. To je malikovanje pred oltarjem sile.

Nujno ločiti verske institucije od države in politike

Hegsethov primer ni le ameriški problem. Je opozorilo za vse nas. Kadar koli se religija združi z državno oblastjo, kadar koli politiki začnejo govoriti v imenu Boga, kadar koli se blagoslavljajo krogle namesto ljudi – potem smo na nevarni poti.

Zato je nujno in brez odlašanja ločiti verske institucije od države in politike. Ne zato, ker bi religija bila nepomembna, ampak ravno zato, ker je preveč pomembna, da bi jo zlorabljali za opravičevanje nasilja. Ne zato, ker Boga ne bi bilo, ampak zato, ker nihče nima pravice govoriti v njegovem imenu, ko poziva k ubijanju.

Hrvaška, kot država, ki se še vedno spopada z zapuščino vojn iz devetdesetih let in prisotnostjo verskih simbolov v javnih ustanovah, bi morala pozorno opazovati dogajanje v Pentagonu. Ker je pot od "Boga in Hrvatov" do "naj vsaka krogla najde svoj cilj" krajša, kot si mislimo.

Kdo se boji ločitve?

Hegseth se posmehuje tistim, ki zagovarjajo »svobodo od veroizpovedi«. »Levica kriči,« pravi, »kar pomeni, da smo zadeli žebljico na glavico.«

Vendar vprašanje ni, kdo kriči. Vprašanje je: kdo bo jokal? Matere, katerih otroci bodo umrli v vojnah, ki jih je nekdo blagoslovil v imenu Boga? Družine vojakov, ki so verjeli, da služijo Bogu, medtem ko so pošiljali krogle na »tiste, ki si ne zaslužijo usmiljenja«? Ali bo to le še ena vojna, še ena molitev, še en duhovnik, ki bo po pokolu rekel, da je bil »Bog z nami«?

Ločitev cerkve od države ni sovražnost do religije. Je zaščita religije pred njeno lastno zlorabo. Je zid, ki preprečuje politikom, da bi postali duhovniki, in duhovnikom, da bi postali politiki. To je edini način, da preprečimo nekomu, ki nosi Biblijo v roki, da misli, da ima pravico odločati, kdo živi in ​​kdo umre.

Jezus Kristus ni blagoslovil »krogel«. Umrl je zaradi njih. Oziroma: umrl je zaradi tistega, kar je bilo pred kroglami – zaradi sovraštva, strahu in želje po uničenju »sovražnika«.

Če to pozabimo, si ne zaslužimo ne njega, ne miru ne prihodnosti.