Rodil sem se leta 1950. Mama se je z mojima bratoma in mano leta 1955 preselila nazaj v New York in postali smo Newyorčani.
Južni stolp sem gledal "top off" leta '71. Mama je med vojno delala blizu Empire State Buildinga in je, ko smo odraščali, omenila, kako je na megleni julijski dan leta 1945 B-25 priletel prav vanj. Leta 1978 sem opazoval anteno, ki je bila pritrjena na severni stolp, in pripomnil svojemu prvošolskemu prijatelju, da bi nekdo »zagotovo lahko 'zapeljal' v te velike stvari«.
Številni veterani Newyorčana so bili zavedeni zaradi njune zasnove.
Manhattan je pravzaprav majhen kos nepremičnine. Prepletene soseske. Ljudje hodijo tja. Ramo ob rami. Ponavadi sem se držal daleč stran od njih, čeprav sem 12 let delal v majhnem gledališču, ki je bilo oddaljeno le 15 ulic stran.
Pri 51 letih sem se dva tedna pred 11. septembrom 2001 za vedno odselil z mlajšimi sinovoma. Stolpi so bili do takrat zame neizbrisne referenčne točke. Vsem nam.
Na dan napada sem bil v Bostonu s svojim najstarejšim v kavarni zajtrkoval, s parkiranim in zapakiranim pickupom, pripravljen za odhod v Montreal na koncert. Na steni je bil obešen majhen televizor. Nekdo je rekel: "Poglej."
Ker sem pilot splošnega letalstva, je bila moja prva misel: »To ni majhno letalo. In brez nesreče." Moja naslednja misel je bila družina in tesni prijatelji. Poklicali smo in hvala bogu so bili vsi v redu. Moja tretja misel je bila o mejah. Predvid sem, da bodo meje takoj zaprte. V Montrealu sem imel pogodbo, da prideml do tega dne. Molil sem, da bi ostale zaprte, da me moja pogodba ne bi prisilila v odhod v Kanado samo zato, da se meje ponovno zaprejo, kar bi me ločilo od svojih otrok.
Nato je udarilo drugo letalo. Začel sem razmišljati o izgubljenih. Masovnost. V moje življenje je vstopil povsem nov šok. Z vsem srcem sem upal, da bodo prvi rešci v redu. Nato so stolpi padli. In svet se je spremenil.
Neverjetno, meja se je že naslednji dan spet odprla. Bil sem pretresen. V pogodbi je pisalo, da moram iti. Objel sem svojega otroka in se pobit odpeljal.
V mojem primeru se je pot do razumevanja začela z nenavadno čustveno izkušnjo. Deset dni pozneje se je na snemanju filma v Montrealu zdelo nočna mora, da se nihče ni ustavil, niti sam, kaj šele kot skupina, da bi absorbiral ta premik paradigme. Kje je bil ritual medsebojne skrbi, ko se zgodi nekaj zelo groznega? Počutil sem se osamljeno. Zgodila se je katastrofa neskončnega pomena in rutinsko smo opravljali svoje poklicne dolžnosti in o tem ničesar ne govorili. Mogoče je bil le prevelik. Filmsko ustvarjanje je tako kratkovidno. Toda zdelo se je narobe. Globok čustveni pretres me je napolnil. Skrbelo me je za moje otroke.
To je bila živahna scena, v kateri je sodelovalo več kot sto ljudi. Ko sem se vrnil k temu, kar imenujejo "začetne oznake" za še en "master posnetek" (celotne scene, preden se začnejo strožje nastavitve "pokrivanja"), sem se ustavil. In nenadoma se nisem mogel spomniti, kje sem. V katerem mestu sem bil?
Potem je moje telo samo "odšlo" v New York. Bil je »tam«, plavalo je visoko v enem od razpadajočih stolpov. V naročju sem poskušal ujeti padajoča telesa. Poskušal sem jih pobrati iz vsega in jih zgrabiti na prsi, da bi jih rešil, a vse je šlo skozi mene - ogromni kosi betona in nadgradnje so se mešali s telesi mojih tovarišev. Nisem jih mogel ujeti. Šli so mi skozi roke. Pravzaprav Vse. "Situacija je uhajala iz rok", kot pravijo.
Prišel je član posadke in rekel: »G. Hurt, pripravljeni smo." Pojma nisem imel, kaj je mislil. Moški je vprašal: "Si v redu?" Slišal sem njegov glas in rekel: "Mislim, da ne."
Odpeljali so me do prikolice zunaj. Nekaj skrbnih ljudi je prišlo nekaj časa, da bi govorili z mano. Uprava je želela ponovno vzpostaviti delo. Zdelo se je, da je ena oseba, kolega igralec, razumela. Prepoznala je, da sem v globokem šoku.
Zapustil sem set in poslali so zdravnika. Nekdo je na kos papirja napisal "možna TIA" (prehodni ishemični napad). Toda mesece pozneje, po pregledih, je bilo to popolnoma izključeno. Kar se je zgodilo, ni bila fizična težava.
Zame je bilo prevladujoče dejstvo nadvse preprosto. Kolikor vem, velike zgradbe v nobenem primeru ne bi mogle pasti na tak način. Nikoli se ni zgodilo, ker se ni moglo zgoditi. Nenehno sem ugotavljal, da drugim govorim: "Ampak, poglejte, takšne zgradbe se ne morejo v zraku zdrobiti v prah in samo pasti dol naravnost v svojih temeljev." Nobena zgradba, ki je bila zgrajena kaj podobnega v zgodovini celega sveta, ni nikoli padla, kot so padle te zgradbe, razen iz enega razloga. V prejšnjih dneh sem opravil nekaj lahkih gradbenih del. Videl sem, da so podrli nekaj manjših stvari (kot so veliki silosi). To je bil udarec. Vprašal sem, kako je bilo storjeno. Odgovor? "Zelo, zelo previdno."
Dan kasneje sem bil spet v službi. Še en teden pozneje in po čistem naključju smo bili tam, kjer smo snemali na lokaciji v NYC. Pred 11. septembrom je bila za nas opravljena rezervacija za bivanje v hotelu 12 blokov severno od Ground Zero. Mladega skrbnika dvigal sem vprašal, ko smo se najprej povzpeli v sobo, ali je izgubil koga v bližini. Presenečen in takoj v solzah je rekel: »Moj stric. Bil je nadzornik strojev za pranje oken. Nikoli ni zamudil dneva.” Izven moje sobe je bila terasa. Lahko bi pogledal navzdol po drevoredu in videl mesto, ki je tlelo v nočnih lučeh. V grozi sem vedel, iz česa je delno narejen. Vsi smo. Česar takrat še nisem vedel: Thermite dolgo gori. Ponoči bi šel dol. Spustili so me skozi ovire, ker so me prepoznali. Pogovarjal bi se in objel s tistimi, ki se prvi odzovejo.
Nikoli me ni zapustilo.
Neskladje.
Razlika med zgodbo, ki so naj jo povedali, da bi ji verjeli in dejstvom da je absolutno nemogoče, da bi se res zgodila.
Do leta 2013 sem se počutil sam. Potem nisem več zdržal in sem začel kopati. Kopati za resnice v ruševinah uradne laži, nato v še eni težji plasti ruševin, ki je ležala v mojih mislih, tja so jo namestili naši množični mediji.
Trajalo je nekaj časa, a končno sem na spletu našel dokaze. Med vso neumnostjo so bili razumni in utemeljeni dokazi. Eden od virov, najmočnejši doslej, vir, ki ga podpira na tisoče odgovornih, poštenih, častnih, utemeljenih, normalnih, spoštljivih ljudi – profesionalnih arhitektov in inženirjev po vsem svetu – je bil Architects &; Engineers for 9/11 Truth. Tam nas sreča neverjetno dejanje poguma in sočutja, ko se lahko pripravimo do iskanja odgovorov.
Zakaj sem tako dolgo čakal, tako kot mnogi drugi, da sem začel kopati? Preseneča me, dokler ne pogledam velikosti tega, kar se je zgodilo, in tudi moje nezmožnosti, da bi verjel, da bi moja vlada lahko izdala družine ubitih tistega dne, če jim ni dala prvega, kar jim je dolžna dati: resnico.
Izjemno me razbremeni, da sem dal svoje ime in moj umetniški nasvet kot izvršni producent novega filma The Unspeakable (Neizrekljivo). Zelo spoštujem tudi dokončni film SEDEM o »drugi« stavbi, tako da malokdo ve za to, da je tudi ta dan nekako lepo padla, »treščila naravnost v svoje temelje«. Nemogoče na kakršen koli način, razen enega.
Neizrekljivo govori o grozi, ki je bila storjena nad nedolžnimi ljudmi in o njihovih prijateljih in ljubljenih, ki se trudijo ozdraviti, medtem ko resnico zatirajo tisti, ki naj bi jim morali zaupati. Gre tudi za poskus zloma posameznega človeškega srca in duha – a kako ga pri nekaterih ni mogoče zlomiti.
Pomena takšnih zlobnih dejanj v resnici ni mogoče izmeriti s številkami. Merjenje se izvaja ena mati ali oče ali sestra ali prijatelj naenkrat. Vprašanje ni, kako bi lahko kdo to storil tolikim ljudem, ampak kako bi lahko kdo to storil komurkoli.
Človeško srce je bilo v središču mojega življenjskega študija, zato sem temu družinam in prijateljem ter temu skromno srčnemu filmu dodal svoje ime. Hvaležen sem in spet zelo olajšan, da se jim pridružim v globoki žalosti zaradi njihove izgube in da sem del govorjenja njihove neizrekljive resnice.
Ne domnevam ali se pretvarjam, da vem, kdo ali kako ali zakaj je bila ta stvar storjena. Ampak čutim, da se mora začeti z enim korakom. NIST, naš nacionalni inštitut za standarde in tehnologijo, bi morali pripeljati pred roko pravice, ker bi moral treba odgovarjati, ker laže vsem nam.
Če so nam lagali o španski gripi, poletih na luno, 11. septembru o čem nam še vse lažejo?
Kaj pa coronavirus. Zgodba na trhlih tleh, znanstvenih dokazov pa nobenih.
vir: William Hurt, Architects &; Engineers for 9/11 Truth
Komentarji 0
Trenutno nema komentara na ovu vijest
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Komentarji 0
Sobota, 13.November 2021 ob 18:25:10 
131 ogledov, 
0 komentarjev
