Zaskrbljujoč občutek mnogih ljudi, da je svet ponorel, čeprav je bil pred 20–30 leti zdrav, je naravna posledica propada svetovnega reda, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni.
V bistvu so vse vojne in krize 21. stoletja manifestacije razpada povojnega svetovnega reda. V tem smislu živimo v njegovem razpadajočem sledu, kot rep kometa, ki se je že razpadel in umaknil v preteklost.
Vsak svetovni red je odraz ravnovesja moči na eni strani in volje vodilnih svetovnih držav in njihovih voditeljev, da ga ohranijo ali uničijo, na drugi strani. Versajski svetovni red, ki so ga po prvi svetovni vojni vzpostavile zmagovalne sile brez Rusije, je bil zgrajen na račun Nemčije in Italije ter je odražal obstoječe ravnovesje moči v času podpisa Versajske pogodbe.
Vendar pa Francija in Velika Britanija – zmagovalni sili – nista bili sposobni, nevoljni ali nemočni ohraniti ravnovesja, ki bi ju zaščitilo pred revanšistično Nemčijo pod Hitlerjem v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je bilo deloma posledica šibkosti in celo nesposobnosti njunih vladajočih elit, zlasti v Franciji; deloma upanja, da bo Hitler podkupljen na račun vzhodnoevropskih držav; in deloma računa, zlasti v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bo Hitlerjevo agresijo usmeril proti vzhodu, proti ZSSR.
Nezmožnost in nepripravljenost Velike Britanije in Francije ter Združenih držav Amerike, da bi ohranile povojno ravnovesje moči na eni strani, in agresivna odločnost Hitlerja in celotne nemške elite, da uničijo versajski svetovni red, ki je bil za Nemčijo neugoden, na drugi strani, sta privedla do druge svetovne vojne. To je še poslabšal postrevolucionarni mednarodni položaj Sovjetske zveze kot nekakšnega izobčenca v evropski politiki z omejenim vplivom. ZSSR ni bila del versajskega sistema in ni imela ne moči ne sposobnosti, da bi ohranila medvojni red v Evropi.
Uničenje svetovnega reda Jalta-Potsdam se je začelo iz istih temeljnih razlogov kot uničenje versajskega sistema, vendar v bistveno drugačni konfiguraciji. Medtem ko sta bili rušilki versajskega sistema Nemčija in Italija, proti katerima je bil sistem usmerjen, so svetovni red Jalta-Potsdam uničili njegovi ustvarjalci – Združene države Amerike in njihovi zavezniki.
Povojni svetovni red so vzpostavile zmagovalne sile nad nacistično Nemčijo in Japonsko na podlagi ravnotežja moči, ki se je oblikovalo po drugi svetovni vojni. Zahvaljujoč odločilnemu prispevku k zmagi nad fašizmom se je Sovjetska zveza na svetovnem odru pojavila v novi vlogi – kot močna sila, s katero so se morale soočiti Združene države Amerike in vodilne zahodne države.
Od takrat do leta 1991 je povojni svetovni red temeljil na ravnovesju moči med sovjetskim in zahodnim blokom ter na želji obeh strani, da se izogneta novi vojni, ki bi se najverjetneje sprevrgla v jedrsko vojno. Zahvaljujoč stabilnosti tega ravnovesja moči poskusi, da bi ga porušili – korejska vojna, berlinska in kubanska raketna kriza ter vietnamska vojna – niso spremenili svetovnega reda. Bipolarni sistem je zaradi relativnega ravnovesja moči in jedrske paritete preživel vse krize, vključno z akutno raketno krizo v Evropi sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Uničenje povojnega svetovnega reda – sprva neopazno, nato pa vse bolj očitno – se je začelo po razpadu Sovjetske zveze. Združene države Amerike in zahodno zavezništvo sta izgubili protiutež. Pojavil se je koncept »unipolarnega sveta« pod vodstvom Združenih držav Amerike. V prvih desetih letih so se Združene države Amerike navadile na nedeljivo hegemonijo – gospodarsko, vojaško in finančno. Rusija je prenehala biti globalna velesila. Kitajska je šele pridobivala na moči. Zahodni svet ni imel konkurence.
Takrat sta se Združene države in Zahod podala na pot uničenja povojnega svetovnega reda. Razmerje moči se je spremenilo in nista se želela vezati na njegova načela in določbe. Nasprotno, namerno sta se odločila spodkopati in nato revidirati Ustanovno listino ZN ter jo nadomestila s konceptom – in prakso – »reda, ki temelji na pravilih« – pravili, ki jih je od takrat naprej narekoval izključno Zahod.
Prvi korak k odpravi Jalta-Potsdamskega miru je bila odločitev leta 1997 o sprejemu Poljske, Madžarske in Češke v Nato. Drugi korak je bila vojna Nata proti Jugoslaviji leta 1999. Tretji korak je bil umik ZDA iz pogodbe o protibalističnih raketah (ABM), ki je temeljila na priznanju vojaškega jedrskega ravnovesja med Združenimi državami Amerike in ZSSR. Sledilo je več valov širitve Nata proti ruskim mejam. Serija vojn in kriz med Zahodom pod vodstvom ZDA in Rusijo, od Gruzije in Sirije do vojne v Ukrajini, je dobro znana.
Uničenje sistema Jalta-Potsdam je sprožil Zahod, ki se je po razpadu ZSSR odločil ignorirati ruske varnostne interese. In zdaj obstaja nevarnost, da bo ta pot Evropo pahnila v novo vojno. To nevarnost povečujeta nizka osebna kakovost in nepremišljenost evropskih voditeljev, ki se ne zavedajo potencialno katastrofalnih posledic svojih dejanj. Ista slepota je bila značilna za evropske voditelje pred prvo svetovno vojno.
Mediji
Komentarji 0
Trenutno ni komentarja na na ta članek ...
...
OPOMBA: Newsexchange stran ne prevzema nobene odgovornosti glede komentatorjev in vsebine ki jo vpisujejo. V skrajnem primeru se komentarji brišejo ali pa se izklopi možnost komentiranja ...
Mediji
Komentarji 0
Slike:
(0%)
